• Facebook
  • YouTube
  • Instagram

O Meni

Petra Kokol, kvalificirana slaščičarka in diplomirana medijska komunikologijnja

Zdravo!

 

Najprej hvala, da si se ustavil_a na mojem malem sladkem koncu interneta. Upam, da si fajn.

96423169_10157689355748705_4017579968513

Na kratko /tl/dr/

 

Ime mi je Petra in sem iz Maribora. Ker se pišem Kokol, me veliko mojih prijateljev že veliko časa kliče Koko.

 

Doštudirala sem medijske komunikacije in delala v oglaševanju, ampak to preprosto ni bilo za mene. Potem sem v Londonu postala profesionalna okraševalka tort, se vrnila domov, se strokovno izobrazila za slaščičarko in delala v slaščičarnah, hotelih in kuhinjah restavracij. Nekje po poti sem se na Ecole Chocolat izobrazila še za čokoladerko. Tako sem h Koko dodala še Čoko.

 

Skoraj nič na svetu me ne veseli bolj kot to, da lahko z nečim sladkim, dobrim in lepim nekoga osrečim.

 

Hvala, da mi to omogočate!

Na dolgo

 

Rojena sem bila enakega leta kot RoboCop (če za njegovo rojstvo štejemo prihod filma v kina), na mrzlo marčevsko jutro, v Jugoslaviji. Od nekdaj sem rada pripovedovala dolge zgodbe, take resnične, ampak oblečene v dramatiko. Moje otroštvo je bilo tako, kot otroštva veliko otrok, ki so jih drugi označili za piflarje. Večino prostega časa sem preživela za knjigami in približno tretjina teh knjig je bila kuharskih. Moj oče jih namreč zbira. Vsi v družini radi in dobro kuhamo, jaz pa sem se zmeraj najraje posvečala sladkim delom elabortanih obrokov, ki smo jih redno pripravljali. Ampak kariera v kulinariki mi v času mojega šolanja niti približno ni padla na pamet. Pričakovalo se je pač, da bom šla na gimnazijo in na faks in …

 

In sem šla na gimnazijo in na faks in že v absolventu dobila službo v eni izmed najbolj znanih mariborskih oglaševalskih agencij. Delala sem kot kreativka in tekstopiska, točno to, kar sem si kot študentka komuikologije, ki zelo rada piše, najbolj želela. Tam sem ostala dve leti, ampak na koncu morala priznati, da je biti kreativen večkrat na dan in na ukaz težko, da besede v takih okoliščinah ne tečejo, še težje pa se je v tej branži nekam prebiti, če imaš socialno anksioznost in malo prestroga etična merila. Ko sem se odločila zapustiti oglaševanje, sem se malo izgubila v brezposelni brezupnosti največje gospodarske krize tega tisočletja.

 

Ampak me je usoda (v resnici pa oranžno letalo nizkocenovnika) pripeljala v London. Najprej sem se veliko učila o grafičnem oblikovanju in delala v tem fohu in se zares zaljubila v vektorje in ponavljajoče se vzorce in barve in digitalno ilustracijo. Potem pa sem med iskanjem služb na njihovi Bolhi naletela na oglas za pripravništvo za okraševalko tort v bližnji pekarni in … ostalo je zgodovina?

Svojo strast do ustvarjanja lepih stvari sem lahko združila s svojim veseljem do ustvarjanja sladkarij. Prvič sem v živo spoznala kaj je girl boss: Moja šefica je prav tako študirala nekaj čisto drugega, potem pa v krizi v nekaj letih iz kuhinje svojih staršev zrasla v pekarno, ki je enkrat v enem mesecu, zraven rednih naročil prominentnih Londončanov, pripravila še 16000 cupcakeov za praznovanje prodaje novega iPhonea. Enkrat smo delali torto za taščo od Garya iz Take That. Nismo bli kr tak. Po pripravništvu me je Maria zaposlila, ker ni želela, da me kdo drugi vkrade in ptički so peli in bila jesen, moj najlubši letni čas.

 

Ampak usoda (v resnici pa violčno letalo nizkocenovnika) me je pripeljala nazaj v Slovenijo, za vedno. Popolnoma izgubljena v temi sem našla nek cilj, na katerega sem se lahko osredotočila, v izobraževanju za slaščičarko. Vmes sem malo delala po Mariborskih slaščičarnah, ampak ni blo tak kot v Angliji, tako da nisem dolgo vztrajala. Sem se pa naučila več o okusu slovencev (ki je približno 40 % manj sladek in maslen od otočnega), kako izgleda, ko se v eni noči naredi 120 tort in česa si kot slaščičarka ne želim početi.

 

Na tej točki v moji zgodovini me je usoda (ampak v resnici rdeči avtobus Marproma) za nekaj časa odpeljal proč od slačičarstva, v Vietnam. Ker sem potrebovala službo, mala Mariborska vietnamska restavracija pa kuharja. Že v Londonu sem se zaljubila v Pho, tako smo v tistem trenutku pasali skupaj tak ko rit pa srajca. Fajn je blo tam, šefica je bla še večji Girl Boss, dobro sem kuhala, dobro sem jedla, dodala eno res dobro sladico na jedilnik, prerasli smo Koroško in se preselili na Glavni trg, prerasla sem funkcijo kuhar/natakar in se preselila v funkcijo šefa kuhinje, naučila sem se vodsvtevnih in organizacijskih sposobnosti, se odvadla picajzlarstva po nepotrebnem in začela res res pogrešat ustvarjanje s sladkorjem in čokolado.

 

Usoda (mamo dovolj tote fore, ne? Tokrat so ble moje noge.) me je potem popeljala še v en fancy velik mariborski hotel, kjer sem se naučila delat sladice po standardih za desetine ljudi, ampak so desetine ljudi prinesle korono in korona je odnesla službo in ni blo fajn. Je blo pa verjetno vse to za to, da sem zdaj lahko tu ko sem. Ker sem v resnici htela bit svoja šefica, svoj čisto pravi girl boss, ustvarjat stvari na katere sem lahko ponosna, razveseljevat druge in se učit in učit in postajati zmeraj boljša v nečem, kar me osrečuje.

 

In res, hvala, da mi to omogočate! Upam, da vam tekne.

 

Ko ne slaščičarim grafično oblikujem, pesnim, nastopam s slam poezijo, šivam, gojim rože, delam vse mogoče diy projekte, hodim na sprehode s svojo whippetko Snič, … Če si iz Maribora ali okolice, pa me mogoče poznaš tudi kot kviz mojstrico enega in edinega Piaf kviza.

To play, press and hold the enter key. To stop, release the enter key.

press to zoom
press to zoom
press to zoom
press to zoom
press to zoom
press to zoom
press to zoom
press to zoom
press to zoom
press to zoom
press to zoom
press to zoom
press to zoom
press to zoom
press to zoom
press to zoom
press to zoom
press to zoom
press to zoom
press to zoom
press to zoom
press to zoom
press to zoom
press to zoom
press to zoom
press to zoom
press to zoom
press to zoom
press to zoom
press to zoom